Ščitonosci

4. 6. 2026
Avtor: Aleksander Hribovšek

Ščitonosci so neobvezen sestavni del grba, saj niso nujni za njegovo prepoznavnost ali za identifikacijo njegovega lastnika. Grb, ki se sicer uporablja skupaj s ščitonosci, je z vidika heraldike celosten tudi brez njih. Ščitonosci sodijo med stranske in reprezentativne elemente grba, ki jih imenujemo razkošno okrasje. V to skupino uvrščamo tudi postament, plašč, ponjavo, zastave, prapore, odlikovanja in devizo (geslo).

Vrste ščitonoscev

Ščitonosci so lahko človeške postave, živali ali mitološka oziroma fantazijska bitja. Človeške ščitonosce imenujemo tudi grbovni služabniki, stražarji ali varuhi ščita, pri čemer se pogosto pojavljajo tako alegorični kot mitološki liki.

Med najpogostejšimi in najbolj priljubljenimi ščitonosci so tradicionalne heraldične živali, zlasti levi in psi. Pogost motiv predstavljajo tudi tako imenovani »divji možje«, to so močno poraščeni ali skromno oblečeni gozdni liki, ki praviloma nosijo kij in venec iz listja. Posebej razširjeni so tudi angeli, ki v heraldiki pogosto nastopajo kot simbolni spremljevalci grbov.

Zgodovinski razvoj

V zgodnjem obdobju heraldike so bili na pečatih in kiparskih upodobitvah pogosto prikazani kar sami lastniki grbov, največkrat v polni bojni opravi, kako držijo svoj ščit. Sčasoma so te upodobitve postopoma nadomestile izmišljene figure, ki niso več neposredno prikazovale lastnika.

Ker ščitonosci niso bistveni del grba, jih je bilo mogoče poljubno spreminjati in zamenjevati, ne da bi to vplivalo na identiteto samega grba. Izjema so grbi vladajočih dinastij in držav, kjer so ščitonosci praviloma natančno določeni in se kot taki tudi dedujejo.

Značilne drže

Ščitonosci lahko ščit držijo z obema rokama oziroma šapama, z eno samo roko ali pa ob njem zgolj stojijo kot stražarji. Ležeče figure niso priporočljive, saj zmanjšujejo vizualno skladnost in odstopajo od heraldičnega načela, po katerem so živali praviloma prikazane v dejavnem, pogosto bojevitem položaju. Ščitonosci vedno stojijo na tleh in nikoli ne lebdijo v zraku.

Glede smeri pogleda lahko ščitonosci gledajo proti ščitu, kar je najobičajnejša drža, so obrnjeni navzven ali pa gledajo neposredno proti opazovalcu. V zgodovini so bili precej priljubljeni zlasti navzven obrnjeni ščitonosci, saj ustvarjajo vtis budnega varovanja grba.

Uporaba

V srednjeevropski heraldični tradiciji uporaba ščitonoscev ni povezana z določenim družbenim položajem. Ne predstavljajo znamenja plemiškega naslova, ne izražajo višjega ranga in niso rezervirani za aristokracijo. Uporabljali so jih tudi meščani. Kljub temu so bili zaradi svoje razkošnosti posebej priljubljeni pri visokem plemstvu, kjer so se pogosto kombinirali z drugimi okrasnimi elementi.

Danes ščitonosci pri novonastalih meščanskih grbih pogosto delujejo pretirano razkošno, zato jih grbovni registri pri novih grbih praviloma odklanjajo.